Že več kot dve uri sem teka po gozdu. Bila sem zelo utrujena in izčrpana. Zagledala sem reko. Hitro sem se sklonila k njej in začela piti vodo. Bila je hladna in dobra.
Nato sem vstala, a ko sem se obrnila je ored menoj nekaj stalo..........

"Abu." Je glasno vzkliknil Shiani. Dekle pred njim se je prestrašilo, sam pa se ji ej nagajivo zahihital.
"Kdo-kdo si?" Je zajecljala punca. Prestrašeno ga je gledala.
"Shian." Je zavzdihnil."z i-jem na koncu."
Punca ga je še vedno gledala z široko odprtimi očmi, a vsaj malo si je oddahnila. Shiani se stopil k njej in počakal, da je spregovorila...

...Potem je prišel Alex. "Pa ne spet ta cepec!" je rekel. Videl je, da je punca bleda kot stena. "Shiani, razkazovanje v javonsti je prepovedano!" Stopil je do punce in se ji nasmehnil. "Brez skrbi, ne bom te pojedel." Bilo je tako ali tako oblačno, zato se ni videlo njegove kože. "Shiani, prinesi ji vendar vodo!" Potiho mu je rekel: "In obleči se, ne vsiljuj se ji!"

Shiani je dvignil obrv. "Vsiljujem?" je rekel z bednim glasom, ki ej jasno nakazoval prezir.
"Jaz se tukaj vsiljujem?" zarežal se je Alexu v obraz.
"Z Katarino tukaj sva se imela povsem lepo, dokler se nama ni pridružil krvosesni ščurek... Tako ali tako je pa bolj sposobna od tebe in si zna dobiti vode..."
Zamahnil je z roko. "Ne bom se ukvarjal s samovšečnimi črvi. Adijo Alex. In lep dan, Katarina. Upam, da s eše kaj vidima." Pomežiknil ji je Alexu pa namenil šrezirljiv pogled. Potem se je obrnil in odkorakal...

...Vendar ga je Alex prestregel. "Sihani, poslušaj. Res se nočem pretepati, kregati in podobno. Prosim, bodiva prijatelja. Ker... Nočem biti sovražnik pri vas. "Shiani, me poslušaš?" je Alex rekel mehko. Res je upal, da ga bo Shiani razumel. "Halo, me poslušaš?"

Shiani je premeril Alexa. Nekako mu ni mogel odpustiti vseh dogodkov, ki so jima bili skupni. Toda odločil se je, da bo Alexu dal preizkusno obdobje. Mogoče se bo iz tega še kaj razvilo - je pomislil.
"Prav. " je preprosto dejal in pokimal Alexu. Ponudil mu je dlan, v znak premirja.

Alex ga je pozorno pogledal. "Hvala, Shiani. Aja, saj poznaš Mio, ne? No, očitno... Očitno.... Eh, pozabi," je rekel Alex in splezal na bližnje drevo. "Shiani? Te lahko nekaj vprašam? Je preobrazba boleča? Kakšen občutek je, saj veš, mi tega ne došivljamo."

Shiani se je zagledal v tla. Dobro se je spominjal svoje preobrazbe. Kako se je vse skupaj začelo in...
"Najprej.... razjezil sem se. zelo razjezil. Bila neka malenkost in razjezil sem se. Potem me je zajela vročica. Bilo mi je vroče kot v peklu in spet ledeno mrzlo. Nazadnje je ostalo pri vročini. Potil sem se kot nor, verjemi je tudi bolelo... ampak najbrž ne tako kot vampirska transformacija. počutil sem se... kot bi v meni rasel volk, mi raztrgal kožo in prevzel novo obliko... dejansko ej težko razložiti.... ni lahka transformacija, a mislim, da je vampirska hujša..."
je nenazadnje odgovoril.
"Ampak vse skupaj se splača. Čeprav si včasih želim, da bi bil spet človek, sem vesel da sem, kar sem. Moč in hitrost... privlačita me. Res je super. In tetovaža je mega! " zasmejal se je.
"Kako pa je pri vampirjih?"

Alex je pazljivo vpijal Shianieve besede. "No, vse skupaj je dokaj preprosto. Vampir te ugrizne ali pa kako drugače vate vpije Vampirski strup. Potem te začne vse žgati, kot nekakšen požar. čez nekaj časa vse preneha. Pebudiš se in ugotoviš, da vidiš vse, vsak mikormeter površine. Hiter si lahko, oziroma si, izostreni čuti in podobno." Pogledal je njegovo tetovažo. "ZUanimivo. Jaz imam zmaja na hrbtu," je rekel. Spomnil se je tiste noči, ko sta s sis nekaj preizkušala. Na koncu je vrtala tatu s por mašino. Nasmehnil se je.

Tiho sem prišel do dveh pojav, dveh fantov. Imel sem pištolo in videl, da ima manjši tetovažu, ki je zanemnje zla. Pri večjem, ki je sedel na drevesu sem pa videl, da ima latorjave oči, zelo zlobne oči. Nisem dolgo premišljal, samo ustrelil sem, najprej manjšega, potem pa še večjega. Zlobno sem se zasmejal in si poslal stel v glavo.

Alex je kar naenkrat slišal strel, vendar je bil prepričan, da je to samo lovec. Potem je videl, da je Shiani zadet v ramo in Alex je bil takoj ob njem, potem pa je metek zadel še Alexa v nadlaket. "Shiani! Si dobro?" Poslal je klic na pomoč proti Cullenovi hiši upajoč, da bo Theisha čimprej prišla. Medtem si je urno slekel srajco in jo pritisnil na Shianievo ramo. "Kdo je ta prase?" je hlado rekel in pogledal proti mrtvemu človeku. "Shiani, raje ne glej tja."

Theiisa je takoj ko je prejela klic na pomoč odhitela naproti. Že od daleč je zavohala kri - človeško in volkodlačjo. V mislih je zaklela, ko je na tleh zagledala truplo, malce naprej pa še Shianija in Alexa.
Ranjenega Shianija je hitro zgrabila, potem pa šepnila Alexu: "Vesela sem, da sta končno začela sodelovati." Shianija je nato odpeljala doktorju Carlislu, da bo odstranil metek in očistil rano. Alexu je pomignila na ji sledi. Medtem ko sta tekla skozi gozd je bratu razlagala.
"Volkodlaki imajo sposobnost hitrega celjenja. Če ne pohitiva se bo rana zacelila, metek pa bo ostal v telesu, kar nebi bilo preveč dobro... Še nekaj Cullenov je na poti, da bodo odstranili truplo človeka..."
odhitela sta naprej.

(bom na našmu ozemlju odprla novo temo za zdravljenje ok? :D )

"Vem, sestra. Nisem neumen. Sicer bi lahko takoj metek izril, vendar nebi bilo dobro, saj bi lahko okužil rano." Pogledal je Shiania. "Mislil sem, da je lovec. Nisem... Tako nepozoren sem. Tako neumen. Tako... Neizkušen," je Alex rekel žalostno.